Prekletstvo samoumevnosti

Če se zavedamo, da stvari, ki jih imamo, niso samoumevne, lahko živimo veliko bolj mirno življenje. Življenje, v katerem nismo nenehno na lovu za srečo, ampak se zavedamo vrednosti tega, kar že imamo.

To se morda sliši preprosto, vendar se prav tukaj skriva ena največjih pasti sodobnega človeka. Sreča ni cilj
Tudi Viktor Frankl, avstrijski psihiater in preživeli taboriščnik, je opozarjal, da sreče ni mogoče neposredno iskati.
Po njegovih besedah je sreča vedno posledica – posledica smisla, dobrih odnosov. življenja, ki presega zgolj iskanje prijetnih občutkov.
Morda zato ljudje, ki ves čas lovijo srečo, pogosto ostanejo razočarani.

Zakaj je težava nenehno iskanje sreče?

Sreča je danes postala projekt. Iščemo jo v novih izkušnjah, novih predmetih, novih dosežkih, novih odnosih in vedno novih ciljih. Prepričani smo, da nas od sreče loči samo še naslednji korak.

Toda ali smo se kdaj vprašali, zakaj občutek sreče tako hitro mine?

Odgovor na to vprašanje ponuja psihologija. Raziskovalci govorijo o pojavu hedonične adaptacije (hedonic adaptation), ki opisuje človekovo sposobnost, da se zelo hitro navadi na dobre stvari. Nova služba, nov avto, večja hiša, višja plača ali nov telefon nas razveselijo le za kratek čas. Kmalu postanejo del vsakdana in nekaj povsem običajnega. Podobno se zgodi tudi z ljudmi. Partner, starši, prijatelji ali sodelavci niso več nekaj, za kar bi bili vsak dan hvaležni, ampak postanejo del naše rutine. Ne zato, ker bi izgubili svojo vrednost, ampak zato, ker smo se nanjo navadili.

Prav zato je filozof Arthur Schopenhauer nekoč zapisal: »Le redko mislimo na to, kar imamo, skoraj vedno pa na to, česar nimamo.«
Ta misel je stara skoraj dvesto let, pa vendar se zdi, kot da opisuje današnji čas.
Morda sreče ne izgubljamo zato, ker nam nekaj manjka, ampak zato, ker ne opazimo več tega, kar že imamo.

Prekletstvo samoumevnosti

Težava samoumevnosti je, da ne znamo ceniti tega, kar imamo. To v praksi pomeni, da tudi ljudi, ki jih imamo ob sebi, vzamemo za samoumevne. Ne izrazimo zahvalnosti za to, da so ob nas, niti za vse, kar vsak dan naredijo za nas.

Zanimivo je, da velja skoraj nenapisano pravilo: Več kot nekdo naredi za nas, bolj samoumevno se nam to začne zdeti. Namesto da bi rasla hvaležnost, pogosto rastejo pričakovanja. Kar je bilo nekoč darilo, postane dolžnost. Kar je bilo nekoč prijaznost, postane nekaj, kar »mora biti«. Kar je bilo nekoč razlog za veselje, postane nekaj običajnega. In ravno tukaj se začne prekletstvo samoumevnosti.

Kdaj občutimo, da smo se ujeli v prekletstvo samoumevnosti?

Ponavadi takrat, ko nekaj ali nekoga izgubimo. Takrat nenadoma ugotovimo, koliko nam je to pomenilo. Kolikokrat smo želeli povedati “hvala”, pa nismo. Kolikokrat smo želeli nameniti več časa, pa smo ga odložili na jutri. Kolikokrat smo bili prepričani, da bo priložnost še prišla.

Če ne gre za trajno izgubo, imamo srečo. Takrat imamo priložnost popraviti odnos, se opravičiti, izraziti hvaležnost ali preprosto biti bolj prisotni. Če pa gre za trajno izgubo, je bolečina toliko večja. Ne boli samo izguba. Boli tudi zavedanje, da smo nekaj dragocenega prepoznali šele takrat, ko tega ni bilo več.

Samoumevnost se skriva v drobnih stvareh

Samoumevnost se zelo redko pokaže v velikih življenjskih dogodkih. Veliko pogosteje se skriva v drobnih vsakodnevnih opravilih, ki jih drugi naredijo za nas. Že če se vprašaš, kdaj si nazadnje ženi rekel hvala, ker je oprala perilo, pripravila kosilo ali oprala avto. Ali pa se vprašaš, kdaj se je zgodilo nasprotno – kdaj si se ti zahvalil njej oziroma ona tebi – zelo hitro pridemo do ugotovitve, da smo se verjetno že ujeli v prekletstvo samoumevnosti. Takšnih primerov je v vsakdanjem življenju nešteto. Ne zato, ker se ne bi imeli radi. Ampak zato, ker se na dobro tako hitro navadimo, da ga preprosto ne opazimo več.
Prav to pojasnjuje tudi psihološki pojav hedonične adaptacije. Običajno ga povezujemo z materialnimi stvarmi, v resnici pa velja tudi za medčloveške odnose. Na dobra dejanja ljudi okoli nas se navadimo enako hitro kot na nove stvari. Kar je bilo nekoč izraz ljubezni ali pozornosti, sčasoma postane nekaj običajnega. Nekaj, kar začnemo pričakovati.

V boj proti samoumevnosti!

Kot nekakšen protipol samoumevnosti sem se odločil, da se bom ženi zahvalil za vsako kosilo, ki ga pripravi. Po eni strani iskreno zato, ker mi ni treba kuhati. Po drugi strani pa zato, ker sem se med njenim porodniškim dopustom začel zavedati, kakšen luksuz je pravzaprav to, da po službi prideš domov in te čaka pripravljeno kosilo. Pred njenim porodniškim dopustom sem kosila večinoma pripravljal jaz. Zato zelo dobro vem, kako je, ko po napornem dnevu v službi stojiš še pol ure ali več za štedilnikom. Mogoče sem se prav zato toliko bolj zavedal, da se tudi sam ne smem ujeti v prekletstvo samoumevnosti. Ko sem se ji začel redno zahvaljevati, ji je bilo sprva nenavadno. Skoraj ni znala sprejeti zahvale. In tukaj sem prišel do še ene zanimive ugotovitve. Samoumevni ne postanejo samo drugi.

Samoumevni postanemo tudi sami sebi.

Svoja dejanja, svoj trud in svojo skrb za druge začnemo dojemati kot nekaj običajnega. Nekaj, za kar ni treba izreči niti »prosim« niti »hvala«.
Morda je prav zato iskrena zahvala včasih tako nepričakovana. Ne zato, ker je pretirana, ampak zato, ker smo se od nje odvadili.
Na to opozarja tudi psiholog Robert Emmons, eden vodilnih raziskovalcev hvaležnosti. Njegove raziskave kažejo, da hvaležnost ni le prijazna gesta, ampak način razmišljanja, ki krepi medsebojne odnose in dolgoročno povečuje zadovoljstvo z življenjem. Morda »hvala« ni namenjena samo tistemu, ki jo prejme. Morda z njo tudi sami sebe opominjamo, da nič ni samoumevno.
Hvaležnost ni namenjena samo tistemu, ki se mu zahvalimo. Hvaležnost je predvsem opomnik nam samim, da stvari ne začnemo jemati za samoumevne.

Težava ni v tem, da imamo preveč

Ko govorimo o samoumevnosti, hitro pridemo do zaključka, da preveč kupujemo, da smo razvajeni, da ne znamo biti hvaležni ali da smo postali prezahtevni. Da se stvari prehitro naveličamo, zato kupujemo vedno nove in nove izdelke, iščemo nove odnose in vedno močnejše dražljaje. Sam mislim, da težava ni v tem. Težava ni v tem, da imamo preveč. Težava je v tem, da si za to, kar imamo, ne vzamemo časa, da bi se sploh zavedali vrednosti. Ne vzamemo si časa, da bi bili hvaležni.

Psihologija temu pravi hedonična adaptacija. Jaz pa bi temu preprosto rekel prekletstvo samoumevnosti.
Kar se mene tiče, sploh ni težava v tem, da ima nekdo deset zlatih ur.
Težava nastane takrat, ko mu teh deset ur ne predstavlja več niti približno takšnega zadovoljstva, kot mu ga je predstavljala ena sama ura v času, ko je o njej še sanjal. Ko je bilo navdušenje že samo ob misli, da si jo bo nekoč lahko kupil. Ura se ni spremenila. Spremenil se je njegov odnos do nje. Enako velja za hišo. Za avto. Za službo. In nenazadnje tudi za ljudi.

Zato pri bogatih ljudeh nikoli ne bi avtomatično predpostavljal, da bodo nesrečni samo zato, ker imajo vse. Nesrečni postanejo šele takrat, ko vse, kar imajo, postane nerazločljiva gmota samoumevnosti. Ko nič več ne izstopa. Ko nič več ne vzbudi občutka hvaležnosti.
Ko nič več nima posebne vrednosti.

Prav zato se mi zdi izjemno zanimiva misel stoikov. Epiktet, Seneka in Mark Avrelij niso učili odpovedovanja dobrim stvarem. Učili so nekaj drugega – da si mora človek občasno zavestno predstavljati možnost njihove izgube. Ne zato, da bi živel v strahu. Ampak zato, da bi ponovno videl njihovo vrednost. Morda je to še danes eden najboljših protistrupov proti prekletstvu samoumevnosti.

Depresija in prekletstvo samoumevnosti

Kaj če bi obstajala tabletka, ki bi iz človeka odstranila bolezen, ki ji pravim prekletstvo samoumevnosti?

Seveda depresija ni posledica samoumevnosti in takšna primerjava ne sme zmanjševati resnosti te bolezni. Vendar si ob tem vseeno postavljam vprašanje, koliko življenjskega zadovoljstva izgubimo samo zato, ker smo se navadili na vse dobro, kar nas obdaja.
Ker ko je nekdo tako globoko, da ne vidi smisla, si predstavljam, da ne vidi vse lepe stvari, ki ga obdajajo, vse ljudi, ki ga imajo radi in vse priložnosti, ki ga čakajo. Navajeni na standard in po drugi strani podvrženi primerjavam z drugimi, jadramo na vetru samoumevnosti in kot rečeno pred tem, vidimo samo to česar nimamo.

Reference in misli, na katere se članek opira
– Arthur Schopenhauer – »Le redko mislimo na to, kar imamo, skoraj vedno pa na to, česar nimamo.«
– Viktor Frankl – razmišljanja o tem, da je sreča posledica smisla in ne cilj sama po sebi (predvsem v knjigi Človekovo iskanje smisla).
– Stoicizem – Epiktet, Seneka in Mark Avrelij; vaja premeditatio malorum kot način razvijanja hvaležnosti in zavedanja minljivosti.
– Hedonična adaptacija – dobro raziskan psihološki pojav, ki pojasnjuje, zakaj se ljudje hitro navadimo na dobre okoliščine in jih začnemo jemati za samoumevne.
– Raziskave pozitivne psihologije, zlasti delo Martina Seligmana in Roberta Emmonsa, ki kažeta, da je hvaležnost eden najpomembnejših dejavnikov dolgoročnega življenjskega zadovoljstva.