Kako za*ebat startup

Ideja o dnevniku, ki sem ga izbrisal in o knjigi, ki je ni.

In zanimivo je, da sem se sedaj, v viharju Ai revolucije odločil, da vržem nekaj besed na kup. Ko se zdi, da bo zaradi vdora Ai. itak vsega konec že jutri. In ko se zdi, da tudi bralci več ne verjamejo ničemur. Ker je tako ali tako, lahko vse generično oziroma ustvarjeno z Ai.

Tukaj ni sintetike! Meso in kri.

Seveda mi je ta trenutek žal, da nisem že takrat, leta 2018, ko se je prvi del zgodbe zaključil, napisal knjigo. In mogoče mi je jasno, da mi zaradi vsega, kar se mi ta trenutek dogaja privatnem življenju, niti ne bo uspelo zgodbe dokončat. Ampak vseeno. To je začetek. Začetek vsega, kar se mora končat. Začetek vsega, česar ti nikoli nisem povedal. Zato, da bi lahko končno zaključil. In od tukaj naprej živel, dejansko naprej.

Takrat, ko se je zaključil prvi del zgodbe, ko smo zaključili s projektom Active Chair, sem bil usmerjen v naprej. Tudi dnevnik, ki sem ga nekaj časa pisal skoraj vsak dan, sem izbrisal. Premlad, da bi gledal nazaj. Premlad, da mi razumel, da je gledati nazaj modro. In preveč potreben potrditve. Potrditve od okolice, da nisem samo samski, faliran študent Arhitekture. Ampak, da sem nekdo, ki zmore, ki ima.

In ko se je zaključil drugi del zgodbe, te Agencijske, sem bil soočen z realnostjo kreditov in otroka na poti, pa seveda ponovne potrebe po dokazovanju. In spet ni bilo časa za pogledat nazaj. Ker je bilo potrebno sploh videt sploh naprej.

Želim si, da mi bo mogoče to pisanje odprlo nekaj, kar ni noben pogovor ni. Nobeno premlevanje v glavi. Da se bom dokopal do notranjega miru, pustil zadeve za sabo in šel naprej. V odgovornosti do vseh ljudi okoli mene, ki mogoče ne dobijo tisto, kar si zaslužijo, ker jaz nisem takšen, kot bi lahko bil – pomirjen z vsemi in vsem.

In če sem čisto iskren do sebe, in ko razmišljam, kaj bi bil najboljši rezultat tega pisanja, ponovno pridem do potrditve okolice. Če sem čisto iskren do sebe in do osebe, ki to bere, bi si želel potrditev okolice, da boljši od ostalih, ki so bili vitalni del zgodbe. In jaz nisem nič kriv, da je bilo vse ostalo krivo za finalni razplet te start up zgodbe. Resnica pa je vedno na sredini, v naravi stvari je, da se postavijo v ravnotežje. Prej kot slej, tako ali drugače.

Prodal kolo, dal za prispevke delodajalcu

Vitalni del te zgodbe je trenutek, ko takratni nosilec dejavnosti, ustanovitelj s.p.– ja v določenem trenutku ni imel za prispevke. In ker sem jaz resnično verjel v zgodbo in sem tudi sam želel uspet, sem prodal svoje kolo in dal delodajalcu za prispevke. Če to bere kateri od delodajalcev, si danes, leta 2025 to praktično ni možno predstavljat. Danes je potrebno ljudi prosit da delajo. Jaz pa ne samo, da nisem bil praktično nič plačan, še zalagal sem svojega delodajalca z denarjem.

Tukaj je potrebno razumet dve stvari – to da sem prodal svoje kolo, je isto, kot da bi Vlado Kreslin prodal svojo črno kitaro. Ali pa da bi Tini Maze prepovedal na sneg. Kolo je bilo del moje identitete. Nisi približno se ne enačim z omenjenima. Za denar sem zamenjal nekaj, kar je pomenilo svobodo, identitetno, veselje, ljubezen, sprostitev. Vse tiste lepe stvari zaradi katerih nas ne boli glava, ne izgorevamo, ne dobimo raka. Stvari, ki jih vsi rabimo da živimo. In kaj ti ostane, ko za denar zamenjaš to, zaradi česar si Živel? Zdi se, da je šlo od tistega trenutka naprej samo še za preživetje. In pridejo glavoboli, vse manj je sreče. Kriza identitete. Kolo torej ni samo kolo. Kolo je sinonim za dobro življenje.

In jaz si ne znam predstavljat, da bi danes, ko imam svoje podjetje, našel človeka, ki bi zame naredil isto. In zato sem prepričan, da se moj takratni delodajalec, še danes ne zaveda, koga je imel ob strani. Kot rečeno, si ne predstavljam, da bi jaz danes srečal tako predano osebo. Sej mogoče ima on, tudi zato kakšen las manj – razpet med tem, da imaš ob sebi, tako lojalno osebo in tem, da imaš v podjetju partnerico, ki je hkrati še partner v podjetju. Z mano ne gre zvečer v posteljo, pa se je, ko je mene jeseni 2023 dal na čevelj, seveda odločil prav.

Kaj smo se naučili: ne delaj kot, da je tvoje, če res ni tvoje. 

V osnovi je rdeča nit te celotne zgodbe ta, da res najkrajšo potegneš, če se greš podjetništvo, brez podjetja. Da se torej tri prijatelji dogovorijo, da bodo imeli posel skupaj, eden odpre s.p., druga dva pa sta zaposlena. V osnovi je v teh primerih potrebno odpret d. o. o., ker če so zadeve vsaj formalno jasno opredeljene, je vsaj na tem lastniškem delu kristalno jasno razmerje med partnerji, solastniki v podjetju. Moja največja šola je: ne delaj, kot da je tvoje, če res ni tvoje. 

Ta podjetniška napaka me mogoče rešila naslednje napake: 13KA Coworking. Vsakič, ko me prime, da bi nekaj investiral v prostor Coworkinga, ki ga imava neformalno skupaj še z eno osebo, ki ima svoj s.p., se ustavim. Ker prostor ni moj, pogodba za najem ni vezana na mojo pravno osebo oz. s.p. In vedno se vprašam, kakšno osebno korist imaš ti od tega. Ker za skupnost 13KA Coworking pač ne bom vlagal svojega časa in denarja, brez da bi vedel, da bom imel podjetniški ali osebni benefit. No, in če ne bi imel izkušnje z mojo propadlo podjetniško zgodbo, bi zagotovo ravnal tudi v primeru 13KA Coworking drugače.