Napisana pravila, pisni dogovori in objektivne odločitve

Pogovor, pravila in opozorilo

In ne glede na to, da sva jasno definirala, kaj je narobe, in da je bilo osebi jasno za kaj gre, se je ista težava ponovila. Jaz sem namreč razsvetljen, sodoben manager. Pomeni, da verjamem, da se na sodelavce, podrejene, poslovne partnerje in ostale profesionalce, ne kriči, da se z ljudmi dela lepo in da se s pogovorom največ reši.
In zato sem tudi to osebo, povabil konec poletnega študentskega dela, na sproščen pogovor v kavarni.

Pojedla sva prigrizek, spila kavo in se pogovorila o preteklem obdobju. Izmenjala sva mnenja in zaključila, da glede na to, prihaja jesensko obdobje in s tem tudi študijske obveznosti, naše sodelovanje začasno zamrznemo. Izhodišče za to odločitev je bilo, da bo pomanjkanje časa preveliko, da bi lahko med študijskimi obveznosti, zagotavljal še kakovost pri pri opravljenem delu za naše podjetje.

 

Drugo dejanje, isto sranje

V zimskem času sva se ponovo slišala. Pri čemer, je oseba sama prosila, za dodelitev nalog. Jaz sem lahko torej sklepal, da so se obveznosti na fakulteti začasno zmanjšale do te mere, ko lahko pride na vrsto delo za našo agencijo.

Dogovorila sva se za naloge, dorekla navodila in začela delat. In že pri prvi nalogi so se pojavile napake iz malomarnosi. Pomeni, da oseba med prenašanjem besedila v oblikovalski program, ni preverila, ali je celotno besedilo ustrezno prekopirano. Problem je v tem, da smo v poletnih mesecih zaradi enake napake izgubili potencialnega dolgoročnega naročnika. Šlo je res za banalno napako iz malomarnosti – pri prenašanju besedila je oseba izpustila določen del besedila. Na srečo, je naročnik sam ugotovil napako, pred izvedbo tiska.

Druga napaka v tem zadnjem obdobju, se je pa nanašala na oblikovanje vizitk. Šlo je za res veliko malomarnost. Saj je ne poenoten zapis telefonske številke na treh vizitkah, težko kaj drugega, kot pomanjkanje natančnosti. Natančnost pa je nekako osnovna higiena za uspešno opravljeno nalogo. Poleg tega je spletni naslov podjetja oseba zapisala kot celoten naslov, namesto samo z www.naslov.si

Vse to opisujem samo za to, da ker je pomembno razumet, da ne gre za neke moje fiksacije. Da ne dlakocepim. Da se ne izživljam. In predvsem, da zadeve, ki so tukaj obravnavane kot napak niso subjektivne narave. Ne gre za moje osebno mnenje. In niti ne gre za pomanjkanje znanja. Ker v osnovi se mora vsak, ki sodeluje s študentom zavedat, da gre za občasno delo in da gre za osebe, ki načeloma nimajo čisto vseg potrebnega znanja.

No in če povzamem bistvo, je torej osnovna težava, da gre za malomarnost, ki se ponavlja in o kateri je bil študent tudi obveščen.

 

Adijo, pa zdrava ostani

Moja odločitev je bila tisti hip enostavna – napisal sem mail z naslovom: “Prekinitev sodelovanja”. Obrazložil sem kaj je težava in da se zaradi tega odrekam sodelovanju. Težava pa nastane, ko dobim dobro uro po tem, ko sem poslal mail, sms sporočilo, kjer me študent prosi, za še eno priložnost. Na ta sms nisem odgovoril nič.

 

Obljubim, da bo vse drugače

V celi situaciji mi je na misel prišla zanimiva primerjava. Zadevo lahko primerjam z znanim primerom, ko pijan nasilen moški, pretepe svojo partnerico. In naslednji dan, ji obljubi, da nikoli več ne bo pil. In tudi, da nikoli več ne bo položil roke na njo.

Drugo mnenje strokovnjaka

Ker se premalo ukvarjam s psihologijo in ker imam premalo izkušenj z vodenjem ljudi, sem za drugo mnenje poklical HR strokovnjakinjo. Ta mi je po tem, ko sem razložil celotno zgodbo, odgovorila, da nima smisla, da bi sedaj odstopil od svoje odločitve. Da pa seveda obstaja možnost, da narediva s študentom pisni dogovor, kjer ponovno definirava pravila igre. In od tega pisnega sporazuma naprej, je jasno kaj je “zločin” in kaj je “kazen”. S tem, ko bi odstopil od svoje prvotne odločitve, bi povozil lastno avtoriteto in vrednost lastne besede.

Transpoarentna objektivnost

Torej je pomembnost pisnega dogovora očitno edino orožje pri generaciji Y. Dejansko noben ne ve, kako se “pravilno rokuje” s to generacijo. In tako mi ostane le še transparetna objektivnost. Zapiševa dogovor, ker pisni dogovori so zakon, ga podpiševa in objektivno slediva pravilom igre.

 

Intuicija iz preteklosti

Zanimivo je, da po tem, ko mi je HR strokovnjakinja svetovala pisni dogovor, sem se spomnil na to, da sem mehanizem pisnega dogovora že uporabil. To je bilo dobra 4 leta nazaj. Imeli smo namreč težave, ker se solastnika nista držala dogovorov glede rednih delovnih sestankov za management (RDSM). Takrat sem se intuitivno odločil, da pisno definiram pravila glede tedenskih sestankov in, da je dogovor tudi podpisan v treh izvodih. Od takrat naprej so pisni dogovori osnova za moje delovanje. Preprosto ne zaupam (samo) na besedo.

Res je noro, kako sem se znal intuitivno, brez dejanskega teoretičnega znanja, odločit za to potezo. Sicer nisem prepričan ali sem mogoče kje prebral kaj podobnega na to temo in sem nekako povezal pravilo pisnega dogovora v moj kontekst.

Trenutna situacija me je spomnila, da je pomembna tudi intuicija. Da ni nujno, da imam za vsako stvar teoretično podlago. Sploh pa ne direktno prenosljivo navodilo.

 

Pomembno je da povezujem obstoječa znanja, v nove kontekste in da poskušam izzive reševat z razumevanjem in ne toliko z naučenim, teoretičnim znanjem.