Kako sploh pride do situacije, ko se začneš spraševat zakaj je primeren s.p. in zakaj obvezno d.o.o.?

 

Iz čisto praktičnih razlogov sem se začel spraševat sledeča vprašanja:

 

– Kaj mi ostane, ko zapustim podjetje v katerega sem vlagal praktično vso svojo delovno vnemo in čas?
– Kaj mi ostane, če to podjetje sploh ni moje? Oziroma ni pravno moje.
– Kaj mi ostane, ko se mi preprosto ne da več ukvarjat z namišljenima soustanoviteljema?

 

Namišljena zato, ker kot rečeno, skupno podjetje z deljenim lastništvom ne obstaja. Obstaja samo dogovor, po katerem je bila izražena resna namera, da ustanovimo družbo z omejeno odgovornostjo. No, kako resen je ne vem, glede na to, da imamo namišljeno podjetje že sedem let in za ustanovitev podjetja še kar ni pravi čas.

Kar se mene tiče je žalostno, če v sedmih letnih podjetništva, ne uspeš nabrat 8K € čistega drobiža za ustanovitev podjetja.

Kako veliki kekci smo, mi potem nastavijo ogledalo še gospodje iz sosednje pisarne. Gospoda iz sosednjih pisarn sta mimogrede naredila podjetje (še z enim, ki pa nima pisarne v isti stavbi). Poleg obstoječih služb in to zelo dobrih služb. So se fantje pač odločili, da bodo še popoldan malo po “šušmarili”. In to govorimo o zelo dobrih službah z nemškimi plačami – torej, niso ravno lačni. Če se greš podjetje z več deležniki, pač ustanoviš d.o.o. Če nimaš 8K €, oziroma cca. 2.5K € v našem primeru, saj se to razdeli na tri dele, potem boljše, da se podjetništva ne greš.

No pa sej če se vrnemo k resnosti namere, da bo ustanovljeno podjetje, lahko ugotovimo, da neke pretirane resnosti tukaj ni. Ker vmes smo v teh sedmih letih naredili cca. 400 K € čistega prihodka. Kar pomeni, da niti 2% vseh prihodkov nismo uspeli akumulirat za namen ustanovitve podjetja.

In zakaj sedem let vztrajal pri vsem tem?

Učenje in testiranje

Najprej zato, ker sem se tudi sam na poti veliko naučil. Pomeni, da mi je bilo delo zanimivo zaradi nenehnega učenja in testiranja novih konceptov na poti zasledovanja cilja uspešnega poslovanja. Uspešno poslovanje je v našem primeru to, da smo imeli za plače. Pa še to ne čisto vedno.

 

Ni vzorca, dokazov

Sedem let vztrajam tudi zato, ker nisem imel vzorca, na podlagi katerega bi lahko delal primerjave. Na podlagi enega leta, sploh pa ne enega meseca, ne moreš presojat uspešnosti oziroma primerjati rezultate skozi različne koncepte. In tudi zato, da se generira nek oprijemljiv statistični vzorec traja nekaj časa. Se mi zdi, da šele po treh letih lahko narediš resne primerjave. S tem da je pametno, da so bile vsako leto posebej implementirane sledljive spremembe. Jasno je, da sprememb ne bo, če se ne spremeni način dela.

 

Wind of change

Potrpežljivost pride tudi s tem, ko se med vsemi najdejo tudi nekatere zelo ambiciozne. Ena od njih je bila zaposlitev dodatne osebe za izdelovanje spletne strani. Delo je bilo, ne glede na to, da sta bila dva na porodniškem dopustu skoraj pol leta, dokaj tekoče in finančno uspešno. In ko se tako vrstijo neke spremembe, in se stvari premikajo v neko neznano, novo in tako posledično zanimivo smer, je upanje visoko. Zdi se, kot da manjka samo še malo.

In za leto 2023 nismo predpisali nekih velikih sprememb. Ena je bila presenečenje – ko smo izgubili zaposlenega. Torej se kakšna velika sprememba zgodi kar sama. Sliši se smešno, a za ekipo, ki ima 4 stalne sodelavce, ki so 100% na projektih, je ena oseba min 25% vsega kar se v podjetju ustvari. Pa še naloge so, če gre za resno organizacijo, razdeljene in posamezniki specializirani. Torej, pri nas lahko ena oseba pomeni en cel oddelek.

 

Sicer je pa bila splošna ideja in cilj za 2023, ohranjanja stanja iz leta 2022 in nadgradnja tega. Torej nič kontrastnega. A zadnje pole leta se mi dozdeva, da je vse skupaj eno počasno stagniranje. Crkovanje na obroke. Ker razlika med umiranjem v boju in crkovanju je ključna. Gre za podobno razliko, kot če primerjamo grajenje zidov iz skal in prekladanje kamenja iz enega kupa na drugega, brez konkretnega razloga ali končnega rezultata. Ekonomisti bi rekli dodane vrednost.

In tako nekako deluje letošnje leto. Žejni smo, vemo kje je voda, a ker jo namesto v kozarec polijemo okoli in do naših žejnih ust ploh ne pride, crkujemo.

Gospodarsko stanje je trenutno, jeseni 2023, še vedno odlično. Zato ni razloga, objektivno gledano, da bi ne bili uspešni. Tudi znanja imamo vsako let več. Vsaj nekateri. Tudi število kakovostnih kontaktov se širi. In večina strank je z našim delom zadovoljnih. Kje je torej težava.

Sedemletna egomanija

Skozi analizo sedmih let je skupni imenovalec eden. Gre namreč za to, da so se stvari zelo spreminjale. Da smo veliko pivotirali, se naučili, spreminjali in spremenili. Tudi situacija okoli nas se je objektivno gledano spreminjala.

Ampak, kot že rečeno, ko začnemo vleči kroge težav za posamezna leta, je presečna množica ego. Ta jebedeni ego. Človek bi misli, da se bo, ko je bil v letu 2019 na svojem vrhuncu, malenkost umiril, pa se še kar ni. Vsi imamo manj las in nekaj sivih, ego se pa še kar ne da.

 

Kako vem da gre za ego?

Da je ego še kar prisoten in da s svojo prisotnostjo moti, zavira in razdira je jasno. Zakaj ga prepoznam? Zato, ker sem tudi sam rabil kar nekaj časa, da sem razčistil kaj je dostojanstvo in kaj je ego. Kaj so vrednote, kaj pa je ego. Kaj je samozavest in kaj je ego. Z lahkoto se namreč dogaja, da vse našteto, in še več je tega, zamešamo. Najbolj pogosta napaka, ko lahko pomešamo ego z nečem tretjim, je zdrava samozavest in pa na drugi strani ego. V bistvu, mi je vse bolj jasno, da sta si ta dva pojma nasprotujoča.

Sam sem imel dobro rejenega Egolandota, ki je delal škodo čisto na vseh področjih. Zato zelo dobro vem, ko je pri nekom drugem na delu njegova različica ega.

 

Odrasti. Poglobi se.

Pričakoval bi, da ljudje po tridesetem odrastejo v tistem pravem pomenu besede. Tako, kot nekomu rečeš, da odjebe – (od)jebi – torej odstrani se od jebanja (mene). Tako tudi odrasti, lahko razumemo kot (od)rasti – prenehaj z rastjo navzven in začni rasti navznoter. Dokler rastemo navzven, je logično, da se šopirimo, ekstenzivno reagiramo in se v ta nov veliki oklep tudi zapiramo in skrivamo v njem. Seveda, saj smo do sedaj intenzivno rasli predvsem navzven in je znotraj veliko prostora. A ko odrastemo, ko se torej nehamo širiti navzven, je čas, da se nehamo igrati, da smo želvice z oklepom ali da smo vsemogočni Thor, ki lomazdi s kladivom.

 

Ker ni v moji domeni, da karkoli na temo ega spremenim, je na vsakem posamezniku, da pri sebi reši kar ima za rešit. Jaz sem s tem, od danes naprej, ukvarjal več ne bom. Zanimajo me samo vsebinske zadeve vezane na posel, ki so merljive in podprte z jasnimi pravili igre.

Zato torej d.o.o. takoj na začetku

Pri nas se s.p. odpre, ker je preprosto lažje. Nikakor pa ni pametno. In sploh ni pametno, če podjetje odpiramo v partnerstvu z nekom drugim. Na začetku ponavadi ni denarja, ne veš ali bo uspelo in zato je lažje odpret s.p. A enako težko kot je na začetku ustanovit d.o.o., je izjemno težko po sedmih letih udarit po mizi in zahtevat, da za zadeve uredijo.

Skratka, tako kot resnica pride prej ali slej na plan, se je tudi s takšnimi vprašanji potrebno soočit. Vse počaka. Na drek pred vhodom lahko mogoče celo pozabiš. In te spomni da tam leži, ko v njega zagaziš.